Z velikim veseljem vedno povem kako sem do petdesetega leta videla kot zajec na blizu, na daleč pa še vse vmes. Nikoli nisem nosila korekcijska očala in zdelo se mi je, da to zame nikoli ne bo potrebno. Potem pa je moj zdravnik vztrajal, da moram odstraniti polovico ščitnice, ki je bila zaradi fizične poškodbe vse bolj povečana. Hormonsko nikoli nisem imela težav, ampak ker naj bi po operaciji obstajala možnost, da se poveča še drugi gomolj, so vztrajali da dve leti jemljem hormonske tablete. Kar nekaj časa sem se upirala, saj sem slišala da bi zato morebiti postala korekcijska očala nekaj kar bi nujno potrebovala.
In res se je zgodilo tako, prav spomnim se kako sem sedla večkrat v čakalnici v bolnici na različnih pregledih pred operacijo in kako sem brez, da bi imela korekcijska očala, prebrala vse na televiziji na koncu hodnika. Potem pa ko sem prišla na pregled en mesec po operaciji, sem takoj vedela da bom potrebovala korekcijska očala, kajti na tabli na koncu hodnika je zavladala meglena situacija. Nekako sem bila jezna, nekako sem vedela da je to normalno po taki operaciji oziroma po jemanju takoj tablet. Ob enem pa sem se zavedala, da nisem ravno več rosno mlada in da bi bila korekcijska očala prej ali slej del moje obvezne opreme.
Naročila sem se torej pri okulistu in ta je izmeril kakšna je moja dioptrija in tako sem si lahko naročila korekcijska očala, ki bi mi najbolj ustrezala. Glede na to, da sem veliki ljubitelj nošenja sončnih očal, me korekcijska očala na nosu niso niti malo motila. In svet je postal bolj viden, kot bi se mi odprl nov svet. Vse sem lahko ponovno prebrala in ugotovila sem, da me zardi nošenja očal tudi zelo manj boli glava, saj so se oči kar zelo naprezale ob gledanju.