Ljudje smo tako zelo navajeni, da imamo elektriko in vodo, da nas lahko eno dopoldan, ko je prekinjena elektrika čisto vrže iz tira. Tako je bilo pri meni, ko sem sovjega otroke odpeljala v šolo in se vrnila domov. V glavi sem že imela vse zamišljeno, kaj bom naredila in naenkrat je bila prekinjena elektrika v hiši. Sprva sem bila prepričana, da sem nekaj naredila sama in tako šal gledat električno omarico, če je vse ok. Tam ej bilo vse priklopljeno in tako sem lahko samo upala, da je prekinjena elektrika samo za nekaj minut.
Bil je lep sončen dan, drugače bi bilo, če bi zunaj deževalo, grmelo ali bilo vetrovno, tako bi takoj vedela, da je nekaj narobe, šele po pol urah, sem šla v prašat sosedo, če tudi ona nima elektrike in mi je rekla, da bo elektrika prekinjena za celo dopoldan, če tega nisem vedela. Čisto sem bila iz sebe, naenkrat nisem vedela, kako bom pravočasno naredila stvari in kaj vse ne bom naredila.
Ja, dokler ni prekinjena elektrika se ne zavedamo, kako zelo močno vpliva na naše življenje in kako smo odvisni od nje. Torej moj dan je bil zmrznjen, nisem mogla delati, nisem mogla kuhati, likati, imeti radija ali televizije, na koncu se mi je spraznila baterija na telefonu in sem bila še nedosegljiva, grozno, kako smo odvisni.
To so trenutki, ko ti da misliti, kako sproščeno živimo in kako po nepotrebnem včasih kompliciramo, danes je bila prekinjena elektrika in jaz nisem več vedela, kaj bi počela, torej je moj dan čisto povezan z elektriko in brez nje smo izgubljeni. Včasih pa ni bilo čisto tako, tudi, če ni bilo elektrike so se ljudje znašli in bili povezani. Danes pa je elektrika nujna, brez nje smo izgubljeni, vse se nam podira, precej smo odvisni, še sami ne vemo kako zelo, vidimo šele, ko je nimamo.