Zdel se je normalen dan, prispela sem iz službe, se preoblekla in si pripravila malico, slišala sem neko ropotanje kakor vsak dan in mislila, da je zopet na žleb priletela kakšna ptica. Po nekem času sem ugotovila, da je ropotanje vedno pogostejše in počasi se mi je pričelo dozdevati, da morda pa le ni na žleb priletela ptica, ampak je morda kaj v žlebu. Sicer sem po premisleku se nekako pomirila, da verjetno glede na to kakšen je žleb, nobena žival ne bi tam preživela toliko časa, kolikor je slišati zvok.
Odšla sem ven pred hišo in okoli, opazovala žleb in poslušala, od kje bi lahko ta zvok prihajal. Bolj, ko sem hodila okoli manj mi je bilo jasno od kje prihaja zvok. Ker sem očitno izgledala čudno s tem mojim početjem, je hitro prišla še soseda preverit, kaj delam. Razložila sem ji, da naš žleb spušča čudne zvoke in me malo skrbi, žal pa ne vem od kje. Verjetno ne potrebujem dvakrat razlagati, kako sva izgledali sedaj dve nevednici, ki iščeta neko čudno ropotanje. Počasi se mi je že pričelo dozdevati, da morda pa ni žleb tisti, ki spušča čudne zvoke ropotanja. Ko sem začela malo bolje poslušati, pa sem le slišala, da očitno žleb prav nič ne ropota. Sledila sem zvoku, ki me je peljal čisti na drugo stran. Po nekaj metrih hoje pa sem le videla, kako se je ujela v drevo neka vejica, ki udarja u rob žleba na vrhu strehe, ker piha veter. In seveda zadnje čase zelo pogosto piha veter.
Vejico sem uspela z dolgo palico odstraniti iz drevesa in sedaj ne slišim več zvoka ropotanja. Sedaj lahko v miru uživam naprej vsako popoldne, ko pridem iz dela ali pa sem preprosto doma za vikende. Na srečo je bilo vse dobro in žleb ne vsebuje nobenega neprijetnega presenečenja.